3. Pečenje

Res je že minilo decembrsko vzdušje, ampak manjka mi še zadnji povzetek prazničnih dni... In zame vedno zelo pomemben del. Pečenje.

Ponavadi začnem vsaj ob koncu novembra, vedno sem za praznovanja v službi pekla kot obsedena in večina je seveda zmanjkala takrat, tako sem pekla vse do novega leta.

In letos ni bilo nič drugače. Namesto pečenja za službo sem pa pekla za sosede, ko sem pobirala soglasja za prijavo s.p.-ja. Za majhno zahvalo. In nato nadaljevala s pečenjem za dragega, ko je podarjal kozarce z domačimi piškoti poslovnim strankam. V lepo okrašenih kozarcih piškotki izpadejo prav super.

Povečini pečem medenjake. Te se da hitro pripraviti, recept vem na pamet, vedno uspejo in z različno dekoracijo izpadejo prav lično in pisano.
Sem pa dodala še kokosove poljubčke, linške oči in nekaj drugih majhnih piškotov... Ena od zadnjih rund pečenja za novo leto je izgledala takole:

Sedaj pa dovolj za nekaj mesecev. Je tako treba pojesti stran gore čokolade, ki se je nabrala v predalih. :)

Za vas pa še recept za medenjake:
500 g ržene moke
125 g masla
paketek začimb za medenjake
1 pecilni prašek
125 g sladkorja
2 jajca
50 g mletih orehov (ni obvezno)
250 g medu
limonina lupinica

V moko začimbe in praške ter zdrobiti maslo, dodati ostale sestavine in pregnetiti v gladko zmes. Na hladno za kakšno uro, nato se razvalja na ca. pol cm debelo plast in izreže kekse. Pečemo ca. 10 min. na 170-180 stopinj. Naj bo le rahlo rjavkasto, ne peči predolgo, tako bodo medenjaki takoj lepo mehki.
Okraševanje s sladkorno glazuro ali čokolado, lahko pa se že pred pečenjem v keks naredi plitva jamica, ki se napolni z marmelado. 

Uspešno pečenje!

2. Zverkoti (Oz. Darila drugi del)

Za najmlajše sem se letos odločila sešiti darila. Za bolj kompleksne medvedke ni bilo časa, sem pa v knjižnici našla dve super knjigi, ki sta mi dali dovolj navdiha za hitro sestavljanje zveri. 

Nakupila sem flis v različnih barvah,  vrečo poliesterskega polnila in se lotila krojenja.  Varianta je sicer, da se za oči uporabijo gumbi, pa sem raje vse prišila na osnovo, da je težje odtrgati.  Nekateri Zverkoti so izpadli sicer zelo ljubki. Recimo zajček in rdeča zvezda z zeleno trajno. Nekateri so dobili tudi kraguljček v ročico ali na repek,  da vzpodbujajo igranje. Delo mi je vzelo ca. dve uri na zver, ampak mislim da se je splačalo. Kakšni so pa odzivi in uspeh igrač pri obdarovancih, bomo pa preverili sčasoma.

In ker se je bilo težko ločiti od zverinic, smo seveda obljubili, da bo tudi najina tamala dobila celo armado domačih zverinic. (Jah, pač ne gre čisto brez omembe naraščaja. ;) )

1. Darila

(oz. Kako NE pisati o nosečnosti)

Hja, želela sem ponovno nekaj napisati. Ampak imam občutek, da skoz mislim in posledično pišem samo o nosečnosti. No, pa poskusimo zajeti december brez trebuha...

Pri darilih poskušam biti vsaj malo izvirna. Na žalost kljub času, ki ga nisem preživela v službi, ni ostalo veliko časa za obširno tuhtanje komu kaj kako najti/narediti, pa ostati v zmernih finančnih izdatkih. Popoldneve in večere je namreč zavzela šola za starše, dopoldneve sem pa poskušala zapolniti z delom, da vsaj malo zaslužim, če že imam s.p. Tako sva za družinske člane pač nabavila darilne bone, ki so bili hvala bogu kar dobro sprejeti, malo bolj sem se pa potrudila za dragega. Seveda bi lahko investirala nekaj več denarja in nabavila helikopter, ki si ga želi, ampak ker poznam usodo predhodnikov (po nekaj dneh veselja polomljeni) se mi ni zdelo dovolj osebno darilo. Pa sem investirala čas. Najprej sem po številnih albumih med ca. 10-15 GB slikami poiskala ca. 200, ki bi najbolje prikazale zadnja 4 leta, ki sva jih preživela skupaj. 2010 je namreč moj dragi dobil ogromen fotoalbum, ki sem ga začela polniti, pa se nekako od septembrskega dopusta 2010 ni premaknilo naprej. Po izbiri in obdelavi slik sem jih naročila online in prejela seveda komaj 2 dni pred božičem. Na žalost sem potem morala žrtvovati kar nekaj ur poležavanja pred tv-jem zaprta in zaklenjena v sobo, kjer sem vse slike organizirala po datumu, poizvedovala kje so bile posnete (I love google maps) in jih lepila v album ter opremila z napisi. 

Še lepše kot brskati po spominih je bilo seveda odpiranje darila, ko sva se na božični večer ob dveh ponoči vrnila domov in vseeno našla dovolj energije, da sva album skupaj prelistala. Zadetek v polno! 

Seveda se je album končal z odkritjem nosečnosti in rastočim trebuščkom. Marca se bo pa polnil naprej. Nekaj strani bo še zdržal, ampak mislim, da bo najina pikica kmalu dobila svoj album. (In smo že spet pri trebuhu! :))

Zakaj sploh slike natisniti na klasični foto-papir? Preprosto bolj obstojen je spomin, če je v fizični obliki. Resda slike s časom zbledijo. Ampak slike na računalniku ponavadi pogledamo še mogoče enkrat, velikokrat pa sploh izginejo v pozabo. Slik pa naredimo ogromno. Na dopustu, na zabavah, kar tako... Če jih ne pokažemo direktno na Facebooku ali Twitterju, jih zelo redko zberemo in pokažemo domačim in prijateljem v okviru ''potopisnega predavanja''. In ker spomini na lepe trenutke v naši instant kulturi še hitreje bledijo kot stare polaroid fotografije, se mi zdi čudovito vzeti v roke album in ga v družbi prelistati, pokomentirati dogodke in se spraševati, kje točno je sploh bila posneta določena fotografija. 

No, en zapis skoraj brez trebuha. Mogoče bo naslednji uspel še bolje... Naslednjič o darilih za nečaka in ostale pamže med 1 in 30 meseci.