Zmenek na slepo, ki se konča v ljubezni

Po 37. tednih smo dočakali...  Razburljivo dogajanje se je začelo malo prej kot pričakovano. V bistvu sem se ravno veselila porodniške, urejala še zadnje stvari za prihod princeske, se sproščala in uživala. Seveda sem se kot vsaka nosečnica spraševala, kako bom prepoznala pričetek poroda. V torek, 10.2., po jutranji kavici in zajtrku, sem pogledala še kakšno nadaljevanje priljubljene serije,  sede pri računalniku, ko sem okoli pol dvanajstih naenkrat občutila mokroto na stolu.
Ojoj!  Saj je res, da mi je zadnje dni tamala že precej pritiskala na mehur, občasno sem že komaj lovila,  da se nisem polulala,  ampak to je pa kar teklo. Šibam na wc, za mano lužica. Preizkus z zadržanjem urina... Še vedno teče. Odcapljam do telefona, klic dragemu, ki se takoj odpravi na pot. Jaz vmes hitro vržem v torbo pripravljene dokumente in najnujnejše potrebščine za v porodnišnico in akcija.  V polležečem položaju proti Ljubljani, najkrajša pot je bila seveda naštudirana že prej.
Tam pa najprej: Malo zunaj sedite...
EKG, papirji,  pregled,  šele po eni uri nadaljevanje v zgornje nadstropje,  klistir, tuš in čakanje... Dragi je šel medtem še v miru jest. Kakšne tri ure po odtečeni vodi komaj prihod v porodno sobo.

Popadkov pa nobenih.
Nato spet najprej birokracija,  pogovori, spoznavanje osebja. Počasi sem visela na cevkah in čakala, da primejo popadki. Po dveh urah čakanja in zajebancije, da bom prva nosečnica, ki bo rodila brez popadkov, so ugotovili, da je čez maternično ustje zdrsnil še ovoj in zato ne primejo popadki. Pa dajmo... Predreti ovoj,  nato takoj popadki, prepozno za epiduralno ali kaj drugega,  neko protibolečinsko injekcijo sem sicer dobila, v osnovi pa predihavala popadke s pomočjo smejalnega plina. Še dobro,  da sem ga imela, saj so bolečine šle v trenutku z nič na deset. Interval takoj na dve minuti ali manj in ko sem se ravno navadila na ritem popadkov,  sem komaj slišala... Potiskajte!  Gremo!

Čaki, a že?  A smo že v drugi porodni dobi? Kaj pa dihanje? Globoko pa pol plitvo, pa te finte,  ki se jih učiš v šoli za starše?
Očitno včasih narava prehiteva... No ja a dajmo potiskat...  Najprej je treba ujeti ritem in ugotoviti, kako točno je treba potiskat...  Navodilo: Kot bi šla kakat... je sicer smešno, ampak nekako najboljše opiše, kaj storiti.

In smo potiskali... Čez nekaj popadkov se moj dragi opogumi in pogleda tja dol. Glavica se že vidi! Temne laske ima!
Pa mine popadek in glavica spet izgine. Ojoj, še bolj bo treba pritiskati. In igra skrivalnic se ponovi... No, pa so le pomagale babice in po nekaj krepkih potiskih s pomočjo dveh parov rok, ki so se mi uprli na trebuh, sva zagledala glavico, še dvakrat potisnit pa je bil ven tudi telešček, in to čudovito bitje je že ležalo na mojem trebuhu. Dve urci odkar so se pričeli popadki. Seveda je najina Lucija takoj mali zajokala, nato se pa spočila in pustila občudovati nekaj minut. Najina sreča pa popolna!

Seveda se je dogajalo še veliko več. Seveda je bolelo. Seveda ni bilo po pričakovanjih. Ampak kot pravijo, ko držiš v rokah svojega otroka, dete, ki si ga ustvaril z ljubeznijo, bitje, ki je raslo pod tvojim srcem skoraj devet mesecev... Takrat se pozabi vsa bolečina, vso kričanje, popadki, prerezan presredek ali šivanje.

In pogled dragega. Poln ljubezni,  občudovanja svojih punc, ene pravkar rojene, druge, ki je kar nekaj pretrpela. Neprecenljivo!

Ženski večer po nosečnisko

... Je naslov zadnjega osnutka, ki sem ga shranila. Besedila pa ne napisala...

Ta večer je bil enkrat v januarju.  Kot darilo za najboljšo prijateljico,  da greva končno enkrat spet na pivo. Ona je ravno nehala dojiti svojo enoletno deklico, jaz sem se v osmem mesecu že zdavnaj sprijaznila, da bom pač pila brezalkoholno pivo. Najprej kino, nato vse večerja in pijača.  Daleč od nekdanjih količin seveda. Pijače,  hrane in časa seveda.  Vse doziras drugače,  ko si noseč ali mama. Bilo je pa super.  In že celo večnost nazaj.

Vmes se je zgodilo toliko, da ni bilo časa pisati.
Porod.
Lucija.
Neskončno veselje.
Tudi žalost.
Rast.
Razvoj.
Sprehodi.
Spremembe.

Ogromno lepih reči, o katerih bi bilo vredno pisati. Reči, za katere upam,  da ne bodo nikoli pozabljene.
Klasični blog ali dnevnik to ni.  Manjka doslednosti, zapisi so neredni. Tudi v bodoče vem, da bo zelo težko uskladiti skrb za otroka,  družino in gospodinjstvo, prijatelje in nekaj za dušo z rednimi zapisi. Ali dodelanimi zgodbami.
Ampak preprosto čutim, da bi občasno rada zapisala kakšno reč, ki je pač preveč  'osebna' za Facebook. Predolga za Twitter. Stvari,  ki jih opažam, doživljam, se jih veselim in skrbi, ki me pestijo.

Mogoče bi rada ustvarila nek spomin za svojo malo pikico. Ko ne bo več mala pikica. Ko bo velika, zaletava, včasih nepremišljena pubertetnica, ki bo mnenja, da je mama ne razume. Da bi ona preko teh zapisov lahko laže razumela mene.
Mogoče ustvarjam zapise zase in za partnerja, da si bova laže zapomnila lepih trenutkov. Velikih negotovosti. Hitrega razvoja...

Torej,  počasi bom poskušala obnoviti zadnjih nekaj mesecev,  v katerih sem popolnoma na novo definirala svojo vlogo... Postala mati. V osnovi se pa še vedno počutim kot smrklja, ki ne ve točno, kaj počne.

3. Pečenje

Res je že minilo decembrsko vzdušje, ampak manjka mi še zadnji povzetek prazničnih dni... In zame vedno zelo pomemben del. Pečenje.

Ponavadi začnem vsaj ob koncu novembra, vedno sem za praznovanja v službi pekla kot obsedena in večina je seveda zmanjkala takrat, tako sem pekla vse do novega leta.

In letos ni bilo nič drugače. Namesto pečenja za službo sem pa pekla za sosede, ko sem pobirala soglasja za prijavo s.p.-ja. Za majhno zahvalo. In nato nadaljevala s pečenjem za dragega, ko je podarjal kozarce z domačimi piškoti poslovnim strankam. V lepo okrašenih kozarcih piškotki izpadejo prav super.

Povečini pečem medenjake. Te se da hitro pripraviti, recept vem na pamet, vedno uspejo in z različno dekoracijo izpadejo prav lično in pisano.
Sem pa dodala še kokosove poljubčke, linške oči in nekaj drugih majhnih piškotov... Ena od zadnjih rund pečenja za novo leto je izgledala takole:

Sedaj pa dovolj za nekaj mesecev. Je tako treba pojesti stran gore čokolade, ki se je nabrala v predalih. :)

Za vas pa še recept za medenjake:
500 g ržene moke
125 g masla
paketek začimb za medenjake
1 pecilni prašek
125 g sladkorja
2 jajca
50 g mletih orehov (ni obvezno)
250 g medu
limonina lupinica

V moko začimbe in praške ter zdrobiti maslo, dodati ostale sestavine in pregnetiti v gladko zmes. Na hladno za kakšno uro, nato se razvalja na ca. pol cm debelo plast in izreže kekse. Pečemo ca. 10 min. na 170-180 stopinj. Naj bo le rahlo rjavkasto, ne peči predolgo, tako bodo medenjaki takoj lepo mehki.
Okraševanje s sladkorno glazuro ali čokolado, lahko pa se že pred pečenjem v keks naredi plitva jamica, ki se napolni z marmelado. 

Uspešno pečenje!

2. Zverkoti (Oz. Darila drugi del)

Za najmlajše sem se letos odločila sešiti darila. Za bolj kompleksne medvedke ni bilo časa, sem pa v knjižnici našla dve super knjigi, ki sta mi dali dovolj navdiha za hitro sestavljanje zveri. 

Nakupila sem flis v različnih barvah,  vrečo poliesterskega polnila in se lotila krojenja.  Varianta je sicer, da se za oči uporabijo gumbi, pa sem raje vse prišila na osnovo, da je težje odtrgati.  Nekateri Zverkoti so izpadli sicer zelo ljubki. Recimo zajček in rdeča zvezda z zeleno trajno. Nekateri so dobili tudi kraguljček v ročico ali na repek,  da vzpodbujajo igranje. Delo mi je vzelo ca. dve uri na zver, ampak mislim da se je splačalo. Kakšni so pa odzivi in uspeh igrač pri obdarovancih, bomo pa preverili sčasoma.

In ker se je bilo težko ločiti od zverinic, smo seveda obljubili, da bo tudi najina tamala dobila celo armado domačih zverinic. (Jah, pač ne gre čisto brez omembe naraščaja. ;) )

1. Darila

(oz. Kako NE pisati o nosečnosti)

Hja, želela sem ponovno nekaj napisati. Ampak imam občutek, da skoz mislim in posledično pišem samo o nosečnosti. No, pa poskusimo zajeti december brez trebuha...

Pri darilih poskušam biti vsaj malo izvirna. Na žalost kljub času, ki ga nisem preživela v službi, ni ostalo veliko časa za obširno tuhtanje komu kaj kako najti/narediti, pa ostati v zmernih finančnih izdatkih. Popoldneve in večere je namreč zavzela šola za starše, dopoldneve sem pa poskušala zapolniti z delom, da vsaj malo zaslužim, če že imam s.p. Tako sva za družinske člane pač nabavila darilne bone, ki so bili hvala bogu kar dobro sprejeti, malo bolj sem se pa potrudila za dragega. Seveda bi lahko investirala nekaj več denarja in nabavila helikopter, ki si ga želi, ampak ker poznam usodo predhodnikov (po nekaj dneh veselja polomljeni) se mi ni zdelo dovolj osebno darilo. Pa sem investirala čas. Najprej sem po številnih albumih med ca. 10-15 GB slikami poiskala ca. 200, ki bi najbolje prikazale zadnja 4 leta, ki sva jih preživela skupaj. 2010 je namreč moj dragi dobil ogromen fotoalbum, ki sem ga začela polniti, pa se nekako od septembrskega dopusta 2010 ni premaknilo naprej. Po izbiri in obdelavi slik sem jih naročila online in prejela seveda komaj 2 dni pred božičem. Na žalost sem potem morala žrtvovati kar nekaj ur poležavanja pred tv-jem zaprta in zaklenjena v sobo, kjer sem vse slike organizirala po datumu, poizvedovala kje so bile posnete (I love google maps) in jih lepila v album ter opremila z napisi. 

Še lepše kot brskati po spominih je bilo seveda odpiranje darila, ko sva se na božični večer ob dveh ponoči vrnila domov in vseeno našla dovolj energije, da sva album skupaj prelistala. Zadetek v polno! 

Seveda se je album končal z odkritjem nosečnosti in rastočim trebuščkom. Marca se bo pa polnil naprej. Nekaj strani bo še zdržal, ampak mislim, da bo najina pikica kmalu dobila svoj album. (In smo že spet pri trebuhu! :))

Zakaj sploh slike natisniti na klasični foto-papir? Preprosto bolj obstojen je spomin, če je v fizični obliki. Resda slike s časom zbledijo. Ampak slike na računalniku ponavadi pogledamo še mogoče enkrat, velikokrat pa sploh izginejo v pozabo. Slik pa naredimo ogromno. Na dopustu, na zabavah, kar tako... Če jih ne pokažemo direktno na Facebooku ali Twitterju, jih zelo redko zberemo in pokažemo domačim in prijateljem v okviru ''potopisnega predavanja''. In ker spomini na lepe trenutke v naši instant kulturi še hitreje bledijo kot stare polaroid fotografije, se mi zdi čudovito vzeti v roke album in ga v družbi prelistati, pokomentirati dogodke in se spraševati, kje točno je sploh bila posneta določena fotografija. 

No, en zapis skoraj brez trebuha. Mogoče bo naslednji uspel še bolje... Naslednjič o darilih za nečaka in ostale pamže med 1 in 30 meseci. 

Ko trebušček vzvalovi

Moj novi hobi je opazovanje trebuščka. Najprej so premiki najine ''pikice'' bili le čuteni v notranjosti. Sedaj so nekaj časa že dovolj močni, da je tudi ''oči'' lahko užival v brcah, ko je položil roko na moj trebuh. Sedaj pa že nekaj časa tudi opažam, da se cel trebuh premika in vzvalovi, ko tamala brcne, ali se samo obrača v trebuhu. Ne vem, če je cel čas obrnjena z glavo navzdol, kot bi se naj že obrnila, ker je to brcanje še vedno po celem trebuhu. Res pa je, da je manj brc na mehur in vedno več v želodec. Morda ravno zaradi tega povečanje problemov z zgago. No, ne more biti vse tako idealno. 

V osnovi je počutje v redu. Sicer me že nekaj časa boli medenica, predvidevam da zato, ker imam že na splošno zelo raztegljive vezi. Ampak ker sem vajena že stalnih bolečin od kolen, pač malo kompenziram in se gibljem bolj previdno pa gre... Mislim, da mi bo tale moja lastnost - stisniti zobe in nadaljevati - še kako prišla prav pri porodu. Tako bomo vsi lažje preživeli. Čeprav se bom verjetno vseeno odločila za kakšno obliko lajšanja bolečine. Saj ni treba, da se preveč mučimo.

Šolo za starše zaključujeva, čakata naju še dve predavanji v ponedeljek, nato pa sproščeni prazniki.  In da bodo res sproščeni, se ravno ubadam z darili. No, ta bodo po večini bolj simbolična in hitro nabrana, le za dva nova člana ''družine'' se bom malo bolj potrudila, konec koncev je prav da razvajamo ta majhne zverinice. Upam, da bo plan uspel. :)

Štejte gibe!

Ravno včeraj so rekli v šoli za starše... Štejte gibe otroka. V maternici, da ne bo pomote. Ponavadi so dober pokazatelj,  da je z otrokom vse v redu. Malo premikanja zjutraj,  nekaj ob računalniku, ko pripravljam ure, kdaj čez dan, ko sem v primerni legi, da jo začutim in seveda obilno zvečer,  ko ležim na kavču ali postelji po vročem tušu.
Kaj pa če teh dvajset premikov naštejem že od polnoči do enih zjutraj,  ko se tamala odloči brcati v vsaki spalni poziciji? Nekaj se pripravlja.  :) Mogoče sem zaradi tega že sanjala porodnišnico.

Torej,  kot je lahko opazil pozoren bralec, pričela sva hoditi v šolo za starše.  Očki so tudi še drugi teden skoraj enako zagreti kot na začetku,  čeprav število le upada. Je pa dobra reč tole za oba starša. Za mamico, ki je že toliko prebrala v literaturi in na internetu,  poslušala že toliko bodočih babic, prijateljic ali naključnih komentatorjev, da si lahko končno naredi malo bolj jasno sliko na osnovi zdravniškega mnenja. Oz. še boljše - s pomočjo babice. Očka pa končno posluša in kaže interes, saj veliko bolj šteje mnenje strokovnjaka v živo, kot pa iste besede, ki jih njihova draga prebere doma.

Sicer pa rastemo,  prikotalili smo se v 28. teden in zadnjo tretjino nosečnosti.  Počasi gredo kilogrami v plus, jaz pa vedno bolj štorasta. Izgledava pa približno takole.