1. Darila

(oz. Kako NE pisati o nosečnosti)

Hja, želela sem ponovno nekaj napisati. Ampak imam občutek, da skoz mislim in posledično pišem samo o nosečnosti. No, pa poskusimo zajeti december brez trebuha...

Pri darilih poskušam biti vsaj malo izvirna. Na žalost kljub času, ki ga nisem preživela v službi, ni ostalo veliko časa za obširno tuhtanje komu kaj kako najti/narediti, pa ostati v zmernih finančnih izdatkih. Popoldneve in večere je namreč zavzela šola za starše, dopoldneve sem pa poskušala zapolniti z delom, da vsaj malo zaslužim, če že imam s.p. Tako sva za družinske člane pač nabavila darilne bone, ki so bili hvala bogu kar dobro sprejeti, malo bolj sem se pa potrudila za dragega. Seveda bi lahko investirala nekaj več denarja in nabavila helikopter, ki si ga želi, ampak ker poznam usodo predhodnikov (po nekaj dneh veselja polomljeni) se mi ni zdelo dovolj osebno darilo. Pa sem investirala čas. Najprej sem po številnih albumih med ca. 10-15 GB slikami poiskala ca. 200, ki bi najbolje prikazale zadnja 4 leta, ki sva jih preživela skupaj. 2010 je namreč moj dragi dobil ogromen fotoalbum, ki sem ga začela polniti, pa se nekako od septembrskega dopusta 2010 ni premaknilo naprej. Po izbiri in obdelavi slik sem jih naročila online in prejela seveda komaj 2 dni pred božičem. Na žalost sem potem morala žrtvovati kar nekaj ur poležavanja pred tv-jem zaprta in zaklenjena v sobo, kjer sem vse slike organizirala po datumu, poizvedovala kje so bile posnete (I love google maps) in jih lepila v album ter opremila z napisi. 

Še lepše kot brskati po spominih je bilo seveda odpiranje darila, ko sva se na božični večer ob dveh ponoči vrnila domov in vseeno našla dovolj energije, da sva album skupaj prelistala. Zadetek v polno! 

Seveda se je album končal z odkritjem nosečnosti in rastočim trebuščkom. Marca se bo pa polnil naprej. Nekaj strani bo še zdržal, ampak mislim, da bo najina pikica kmalu dobila svoj album. (In smo že spet pri trebuhu! :))

Zakaj sploh slike natisniti na klasični foto-papir? Preprosto bolj obstojen je spomin, če je v fizični obliki. Resda slike s časom zbledijo. Ampak slike na računalniku ponavadi pogledamo še mogoče enkrat, velikokrat pa sploh izginejo v pozabo. Slik pa naredimo ogromno. Na dopustu, na zabavah, kar tako... Če jih ne pokažemo direktno na Facebooku ali Twitterju, jih zelo redko zberemo in pokažemo domačim in prijateljem v okviru ''potopisnega predavanja''. In ker spomini na lepe trenutke v naši instant kulturi še hitreje bledijo kot stare polaroid fotografije, se mi zdi čudovito vzeti v roke album in ga v družbi prelistati, pokomentirati dogodke in se spraševati, kje točno je sploh bila posneta določena fotografija. 

No, en zapis skoraj brez trebuha. Mogoče bo naslednji uspel še bolje... Naslednjič o darilih za nečaka in ostale pamže med 1 in 30 meseci.