Ženski večer po nosečnisko

... Je naslov zadnjega osnutka, ki sem ga shranila. Besedila pa ne napisala...

Ta večer je bil enkrat v januarju.  Kot darilo za najboljšo prijateljico,  da greva končno enkrat spet na pivo. Ona je ravno nehala dojiti svojo enoletno deklico, jaz sem se v osmem mesecu že zdavnaj sprijaznila, da bom pač pila brezalkoholno pivo. Najprej kino, nato vse večerja in pijača.  Daleč od nekdanjih količin seveda. Pijače,  hrane in časa seveda.  Vse doziras drugače,  ko si noseč ali mama. Bilo je pa super.  In že celo večnost nazaj.

Vmes se je zgodilo toliko, da ni bilo časa pisati.
Porod.
Lucija.
Neskončno veselje.
Tudi žalost.
Rast.
Razvoj.
Sprehodi.
Spremembe.

Ogromno lepih reči, o katerih bi bilo vredno pisati. Reči, za katere upam,  da ne bodo nikoli pozabljene.
Klasični blog ali dnevnik to ni.  Manjka doslednosti, zapisi so neredni. Tudi v bodoče vem, da bo zelo težko uskladiti skrb za otroka,  družino in gospodinjstvo, prijatelje in nekaj za dušo z rednimi zapisi. Ali dodelanimi zgodbami.
Ampak preprosto čutim, da bi občasno rada zapisala kakšno reč, ki je pač preveč  'osebna' za Facebook. Predolga za Twitter. Stvari,  ki jih opažam, doživljam, se jih veselim in skrbi, ki me pestijo.

Mogoče bi rada ustvarila nek spomin za svojo malo pikico. Ko ne bo več mala pikica. Ko bo velika, zaletava, včasih nepremišljena pubertetnica, ki bo mnenja, da je mama ne razume. Da bi ona preko teh zapisov lahko laže razumela mene.
Mogoče ustvarjam zapise zase in za partnerja, da si bova laže zapomnila lepih trenutkov. Velikih negotovosti. Hitrega razvoja...

Torej,  počasi bom poskušala obnoviti zadnjih nekaj mesecev,  v katerih sem popolnoma na novo definirala svojo vlogo... Postala mati. V osnovi se pa še vedno počutim kot smrklja, ki ne ve točno, kaj počne.