Nekaj pogrešam

Ravno sem se zavedla, da nekaj pogrešam.
En tak fini babji večer, ko nimaš skrbi, kdaj prideš domov, ko veš, da na drugi strani telefonske linije čaka taksi, ki te pripelje do doma, ne glede na to, koliko stekleničk je bilo spraznjenih. En večer, ko si data dve koklji duška in si do konca izpoveta, kaj ju muči v zadnjem času, opravljata vse mogoče in se ne ozirata pričakovanja, čas ali kraj. Ah ja... še kakšno leto, pa si ga mogoče privoščimo v znani obliki. Ali pa nikoli več? Ker bova obremenjeni, kako se bo maček obnašal v vsakdanjem življenju s previjanjem malčkov, kuhanju, pranju in prenašanju dobrih vrednot na potomce? 
A res odraščamo? AAAAA

No, sej pogrešam še marsikaj drugega. Recimo dober spanec brez nočnih odhodov na WC. Ali pa imeti obseg pasu, ki je ožji od tistega čez boke. Ali pa službo. Tako redno mesto, kamor si se prisiljen umakniti za nekaj ur na dan, kjer si obdan s kopico ljudi, ki nekaj hočejo od tebe in ti ali mičkeno pijejo kri in rahljajo živce ali pa pač polepšajo dan. 
Sej mi ne gre slabo, super se imam, tudi nosečnost me ne pesti preveč... Ampak tu pa tam sem malo v leru. Še dobro, da kmalu pride ven tale brcajoča zverca in mi da novega smisla. Počasi se bo moj mehur naveličal biti boksarska vreča. :)

... do vozička!

Končno sva ga kupila. Voziček namreč. Pustimo ob strani, da nama manjka še velika večina opreme, do sedaj (jutri začnemo 24.teden) sva imela le nekaj oblačil kupljenih, nekaj izposojenih in sposojen gugalnik. Posteljico in previjalno mizo bo naredil dedi, ostalo kramo bova verjetno povečini nabavila v Ikei in Müllerju. Ampak voziček je bil pa dolgoletni projekt in prav je bilo, da se ga lotiva pravočasno in s premislekom.

Začelo se je približno 2 leti nazaj. Takrat sva začela nabirati drobiž. Moj dragi se je pritoževal, da mu denarnica razpada, ker ima vedno tako veliko drobiža. Pa sva ravno prejela eno večjo leseno škatlo - lično pobarvano, ki je bila namenjena shranjevanju nakita - in jo takoj preobrazila v šparovček. In tako sva večinoma vsak večer ali vsaj enkrat, dvakrat tedensko spraznila denarnice vsega drobiža. Sva rekla, da bo za voziček. :) In se je nabiralo in nabralo za 3 vozičke. No, od viška glava ne boli, pa še sproščeno lahko greš v nakup... 

Ko smo potrdili nosečnost, se nama seveda še ni mudilo. Sploh ne mojemu dragemu. Ko sva povedala staršem, sva z mamo enkrat slučajno šli v Mariboru mimo trgovine z vozički, se malo razgledali in kar lepo navdušili nad lepim, visokim vozičkom, kompletom košare, lupinice in športnega dela, stabilen in okreten, z velikimi napihljivimi kolesi in vsemi dodatki. Za solidno ceno. Doma sem povedala dragemu za voziček... 
''In ima kakšne teste? Kakšne ocene varnosti? Pa ne moreš takoj prvega kupit...''
''Seveda ne bom takoj kupila, mi je pa bolj všeč kot od kolegov ali brata (popravek: kot vozički od otrok kolegov ali nečaka), za teste se lahko pozanimava, seveda pa imava še čas in bova šla skupaj ob priliki na ogled, saj imajo trgovino tudi v Ljubljani...''

In smo zadevo dali na stran za kak mesec ali dva. Vmes sem sicer pobrskala po spletnih straneh, poiskala nekaj lokacij trgovin, v dve že sama zavila v izvidnico in pred ca. tremi tedni sva se končno odpravila na ogled. Po uradnem dogodku, lepo urejena, zelo dobro razpoložena in predvsem pripravljena. Dragi je poiskal, kakšne varnostne zahteve morajo izpolnjevati vozički/lupinice, jaz sem vedela, kaj približno pričakujem od vozička glede uporabnosti, višine in okretnosti. Višina je bila prva zahteva, ki sva jo navrgla ob obisku trgovine. Jaz 182, moj dragi 194 cm... to pač terja ne le dolgo ročko za potiskanje, temveč tudi, da je košara nameščena na višini, s katere se nama ni potrebno predaleč sklanjati.

Po obisku 4-5 trgovin (ne na isti dan) sva bila precej utrujena, veliko novega sva se naučila in na srečo sta ostala le 2 vozička, ki sta naju resno zanimala in sta izpolnjevala vse pomembnejše kriterije, odločala sva se samo še na podlagi malenkosti. Žal pa v nobeni trgovini nisva obeh vozičkov v najožjem izboru videla enega poleg drugega, zato je bila odločitev precej otežena.
Ufff... Ko je končno le padla odločitev, da vzameva en model, sem poklicala v trgovino, da bi naročila po telefonu. Pa mi prodajalka prijazno pove, da ravno za ta voziček obstaja tudi testni model, ki je že bil en teden v uporabi, zato je nanj 20 % popusta. Hmmm, to pa ni tako slabo. Tudi če kaže znake uporabe, dokler ni nič polomljeno ali strgano, bi ga verjetno vzela. Ga bomo prišli pogledat, ko bodo vsi kosi v trgovini. 

Po nekaj klicih sem in tja, ter usklajevanjih glede termina sva se celo odločila, da podaljšava vikend v Mariboru in se oglasiva v trgovini ter voziček kar s sabo vzameva, če bo vse v redu. 
Seveda niso imeli vseh kosov. Ampak prijetno presenečenje je bilo, da so imeli oba najina favorita, ki sva jih le lahko oba hkrati primerjala. Po vseh preizkusih in primerjavah sva se na koncu celo odločila za drug model. Kljub višji ceni naju je bolj prepričal. Celo na zalogi so ga imeli in ni bilo treba čakati dva meseca, da pride od proizvajalca. Le nekaj dni, da so ga pripeljali iz skladišča v Ljubljano, pa sva že spremenila celo dnevno sobo v delavnico in preizkusila vse kose in funkcije. 

In kateri voziček je zmagal? Tisti, ki sva ga pred meseci z mamo naključno kot prvega pogledali. Ampak sedaj lahko z gotovostjo rečeva, da ni bila prenagljena, ampak dobro premišljena odločitev. To je naš novi voziček:

In za vse firbce še povezava do trgovine: http://www.lux4kids.si/tutek-vozicki/tirso/otroski-vozicek-tutek-tirso-3v1

Od morfologije ...

Zadnja dva tedna sta bila pestra in predvsem v znamenju prihajajočega otročička. Pričakali smo 22. teden, ko se ponavadi dela podrobnejša preiskava - morfologija. Tam naj bi premerili in preverili vse organe in ponavadi tudi potrdijo spol. Komaj sva čakala na termin, tokrat se bi mi naj pridružil tudi dragi, ki pri ''navadnih'' pregledih ni zraven. 
Najprej sem šla h ginekologinji sama, nato naj bi poklicala zraven še očija. Rutinsko na stol, trebuh namazan z gelom, ginekologinja se loti pregleda in gleda in gleda. Kaj točno je gledala žal ne vem, ker je imela ekran obrnjen proč. Sem si mislila, da bo tako glihkar poklicala mojega dragega in še meni pokazala zaslon, ampak ona je samo gledala, gledala, se nekaj zmrdovala in nekaj iskala. Nekaj minut. Jaz sem seveda čisto živčno povprašala, če je kaj narobe, pa je rekla, da nič, ampak da ne vidi dobro, ker je otrok v smešni poziciji, pa še jaz sem slabo prepustna za ultrazvok. Ok... No, pa je le poklicala noter še dragega, na hitro smo pregledali rokice, nogice, utripajoči srček in nekaj, kar je ona predstavila kot obrazek najinega otročička. Hja. Nato je še rekla, da žal slabo vidi, ker je otrok v jogijevski poziciji (dejansko je bilo videti nogo čez glavo :)) pač pa se ji ne zdi nič narobe. Pa je bilo konec pregleda. No, lepo. In to naj bi bilo to? Sploh ne vem, če je kaj premerila, pregledala, ali ima vse organe itd... Precej sva bila razočarana in seveda malce negotova. 

Naslednji dan sem kontaktirala še ambulanto v Dravljah in čez 2 dni dobila termin pri dr. Pušenjaku. Izkušnja tukaj je bila čisto drugačna. No, res je, da jo plačaš, ampak se pa res precej bolj potrudijo. Problemov s prevodnostjo ni bilo, doktor je brez problema našel vse organe, premeril najino pikico in potrdil, da je zdrava in po rasti v lepi sredini. In ja, potrdil, da je punčka. Torej se pri nuhalni ni zmotil. Najlepše pri vsem pa je, da je moj dragi lahko bil zraven pri celotnem pregledu, ki sva ga gledala na velikem zaslonu direktno nasproti. Sploh pa je bilo fenomenalno, ko je preklopil na 3D posnetek in sva si lahko najino hčerko tudi ogledala v formatu, ki nam je veliko bliže, kot navadni ultrazvok. In občutki so fenomenalni, ko prvič zagledaš majhen obrazek, prstke, ki jih tišči v usta in mini rokice... Seveda sva dala vse shraniti na CD. Tako lahko pokaževa najin naraščaj že pred rojstvom...