Končno sva ga kupila. Voziček namreč. Pustimo ob strani, da nama manjka še velika večina opreme, do sedaj (jutri začnemo 24.teden) sva imela le nekaj oblačil kupljenih, nekaj izposojenih in sposojen gugalnik. Posteljico in previjalno mizo bo naredil dedi, ostalo kramo bova verjetno povečini nabavila v Ikei in Müllerju. Ampak voziček je bil pa dolgoletni projekt in prav je bilo, da se ga lotiva pravočasno in s premislekom.
Začelo se je približno 2 leti nazaj. Takrat sva začela nabirati drobiž. Moj dragi se je pritoževal, da mu denarnica razpada, ker ima vedno tako veliko drobiža. Pa sva ravno prejela eno večjo leseno škatlo - lično pobarvano, ki je bila namenjena shranjevanju nakita - in jo takoj preobrazila v šparovček. In tako sva večinoma vsak večer ali vsaj enkrat, dvakrat tedensko spraznila denarnice vsega drobiža. Sva rekla, da bo za voziček. :) In se je nabiralo in nabralo za 3 vozičke. No, od viška glava ne boli, pa še sproščeno lahko greš v nakup...
Ko smo potrdili nosečnost, se nama seveda še ni mudilo. Sploh ne mojemu dragemu. Ko sva povedala staršem, sva z mamo enkrat slučajno šli v Mariboru mimo trgovine z vozički, se malo razgledali in kar lepo navdušili nad lepim, visokim vozičkom, kompletom košare, lupinice in športnega dela, stabilen in okreten, z velikimi napihljivimi kolesi in vsemi dodatki. Za solidno ceno. Doma sem povedala dragemu za voziček...
''In ima kakšne teste? Kakšne ocene varnosti? Pa ne moreš takoj prvega kupit...''
''Seveda ne bom takoj kupila, mi je pa bolj všeč kot od kolegov ali brata (popravek: kot vozički od otrok kolegov ali nečaka), za teste se lahko pozanimava, seveda pa imava še čas in bova šla skupaj ob priliki na ogled, saj imajo trgovino tudi v Ljubljani...''
In smo zadevo dali na stran za kak mesec ali dva. Vmes sem sicer pobrskala po spletnih straneh, poiskala nekaj lokacij trgovin, v dve že sama zavila v izvidnico in pred ca. tremi tedni sva se končno odpravila na ogled. Po uradnem dogodku, lepo urejena, zelo dobro razpoložena in predvsem pripravljena. Dragi je poiskal, kakšne varnostne zahteve morajo izpolnjevati vozički/lupinice, jaz sem vedela, kaj približno pričakujem od vozička glede uporabnosti, višine in okretnosti. Višina je bila prva zahteva, ki sva jo navrgla ob obisku trgovine. Jaz 182, moj dragi 194 cm... to pač terja ne le dolgo ročko za potiskanje, temveč tudi, da je košara nameščena na višini, s katere se nama ni potrebno predaleč sklanjati.
Po obisku 4-5 trgovin (ne na isti dan) sva bila precej utrujena, veliko novega sva se naučila in na srečo sta ostala le 2 vozička, ki sta naju resno zanimala in sta izpolnjevala vse pomembnejše kriterije, odločala sva se samo še na podlagi malenkosti. Žal pa v nobeni trgovini nisva obeh vozičkov v najožjem izboru videla enega poleg drugega, zato je bila odločitev precej otežena.
Ufff... Ko je končno le padla odločitev, da vzameva en model, sem poklicala v trgovino, da bi naročila po telefonu. Pa mi prodajalka prijazno pove, da ravno za ta voziček obstaja tudi testni model, ki je že bil en teden v uporabi, zato je nanj 20 % popusta. Hmmm, to pa ni tako slabo. Tudi če kaže znake uporabe, dokler ni nič polomljeno ali strgano, bi ga verjetno vzela. Ga bomo prišli pogledat, ko bodo vsi kosi v trgovini.
Po nekaj klicih sem in tja, ter usklajevanjih glede termina sva se celo odločila, da podaljšava vikend v Mariboru in se oglasiva v trgovini ter voziček kar s sabo vzameva, če bo vse v redu.
Seveda niso imeli vseh kosov. Ampak prijetno presenečenje je bilo, da so imeli oba najina favorita, ki sva jih le lahko oba hkrati primerjala. Po vseh preizkusih in primerjavah sva se na koncu celo odločila za drug model. Kljub višji ceni naju je bolj prepričal. Celo na zalogi so ga imeli in ni bilo treba čakati dva meseca, da pride od proizvajalca. Le nekaj dni, da so ga pripeljali iz skladišča v Ljubljano, pa sva že spremenila celo dnevno sobo v delavnico in preizkusila vse kose in funkcije.
In kateri voziček je zmagal? Tisti, ki sva ga pred meseci z mamo naključno kot prvega pogledali. Ampak sedaj lahko z gotovostjo rečeva, da ni bila prenagljena, ampak dobro premišljena odločitev. To je naš novi voziček:
Začelo se je približno 2 leti nazaj. Takrat sva začela nabirati drobiž. Moj dragi se je pritoževal, da mu denarnica razpada, ker ima vedno tako veliko drobiža. Pa sva ravno prejela eno večjo leseno škatlo - lično pobarvano, ki je bila namenjena shranjevanju nakita - in jo takoj preobrazila v šparovček. In tako sva večinoma vsak večer ali vsaj enkrat, dvakrat tedensko spraznila denarnice vsega drobiža. Sva rekla, da bo za voziček. :) In se je nabiralo in nabralo za 3 vozičke. No, od viška glava ne boli, pa še sproščeno lahko greš v nakup...
Ko smo potrdili nosečnost, se nama seveda še ni mudilo. Sploh ne mojemu dragemu. Ko sva povedala staršem, sva z mamo enkrat slučajno šli v Mariboru mimo trgovine z vozički, se malo razgledali in kar lepo navdušili nad lepim, visokim vozičkom, kompletom košare, lupinice in športnega dela, stabilen in okreten, z velikimi napihljivimi kolesi in vsemi dodatki. Za solidno ceno. Doma sem povedala dragemu za voziček...
''In ima kakšne teste? Kakšne ocene varnosti? Pa ne moreš takoj prvega kupit...''
''Seveda ne bom takoj kupila, mi je pa bolj všeč kot od kolegov ali brata (popravek: kot vozički od otrok kolegov ali nečaka), za teste se lahko pozanimava, seveda pa imava še čas in bova šla skupaj ob priliki na ogled, saj imajo trgovino tudi v Ljubljani...''
In smo zadevo dali na stran za kak mesec ali dva. Vmes sem sicer pobrskala po spletnih straneh, poiskala nekaj lokacij trgovin, v dve že sama zavila v izvidnico in pred ca. tremi tedni sva se končno odpravila na ogled. Po uradnem dogodku, lepo urejena, zelo dobro razpoložena in predvsem pripravljena. Dragi je poiskal, kakšne varnostne zahteve morajo izpolnjevati vozički/lupinice, jaz sem vedela, kaj približno pričakujem od vozička glede uporabnosti, višine in okretnosti. Višina je bila prva zahteva, ki sva jo navrgla ob obisku trgovine. Jaz 182, moj dragi 194 cm... to pač terja ne le dolgo ročko za potiskanje, temveč tudi, da je košara nameščena na višini, s katere se nama ni potrebno predaleč sklanjati.
Po obisku 4-5 trgovin (ne na isti dan) sva bila precej utrujena, veliko novega sva se naučila in na srečo sta ostala le 2 vozička, ki sta naju resno zanimala in sta izpolnjevala vse pomembnejše kriterije, odločala sva se samo še na podlagi malenkosti. Žal pa v nobeni trgovini nisva obeh vozičkov v najožjem izboru videla enega poleg drugega, zato je bila odločitev precej otežena.
Ufff... Ko je končno le padla odločitev, da vzameva en model, sem poklicala v trgovino, da bi naročila po telefonu. Pa mi prodajalka prijazno pove, da ravno za ta voziček obstaja tudi testni model, ki je že bil en teden v uporabi, zato je nanj 20 % popusta. Hmmm, to pa ni tako slabo. Tudi če kaže znake uporabe, dokler ni nič polomljeno ali strgano, bi ga verjetno vzela. Ga bomo prišli pogledat, ko bodo vsi kosi v trgovini.
Po nekaj klicih sem in tja, ter usklajevanjih glede termina sva se celo odločila, da podaljšava vikend v Mariboru in se oglasiva v trgovini ter voziček kar s sabo vzameva, če bo vse v redu.
Seveda niso imeli vseh kosov. Ampak prijetno presenečenje je bilo, da so imeli oba najina favorita, ki sva jih le lahko oba hkrati primerjala. Po vseh preizkusih in primerjavah sva se na koncu celo odločila za drug model. Kljub višji ceni naju je bolj prepričal. Celo na zalogi so ga imeli in ni bilo treba čakati dva meseca, da pride od proizvajalca. Le nekaj dni, da so ga pripeljali iz skladišča v Ljubljano, pa sva že spremenila celo dnevno sobo v delavnico in preizkusila vse kose in funkcije.
In kateri voziček je zmagal? Tisti, ki sva ga pred meseci z mamo naključno kot prvega pogledali. Ampak sedaj lahko z gotovostjo rečeva, da ni bila prenagljena, ampak dobro premišljena odločitev. To je naš novi voziček:
In za vse firbce še povezava do trgovine: http://www.lux4kids.si/tutek-vozicki/tirso/otroski-vozicek-tutek-tirso-3v1
Ni komentarjev:
Objavite komentar