Trebušne tegobe

V osnovi nimam problemov s trebuhom. Noja, vsako leto ga je bilo mičkeno več, ampak to pač pride z leti, sploh če zagnanost za redno delanje trebušnjakov traja vedno le 2 ali 3 dni. Na tistih nekaj gramov maščobe sem se imela čas navaditi in čeprav sem si vedno zadala, da jih bo treba odpraviti, tisti ''šlauhec'' ni povzročal nobenih omembe vrednih problemov. Predvsem zato, ker je številko hlač ali majice še vedno odločala kakšna druga oblina, recimo boki ali oprsje.
Sedaj mi pa v petem mesecu nosečnosti trebuh raste precej hitreje, kot pa utegnem reagirati. Izpostavim lahko nekaj reči, ki se spreminjajo (ali pa presenetljivo ostajajo enake).

1. Hlače. 
Sicer lahko še vedno nosim precej svojih normalnih hlač, sploh tiste z nizkim pasom, ki se pač zapirajo pod trebuhom, ampak če ne prej se pri sedenju opazi, da zelo neprijetno režejo v trebuh. In če tega ne opazim sama, se takoj oglasi ena brcajoča zverca, ki se počuti omejeno pri svojem gibanju. In tako sem bila prisiljena nabaviti že druge nosečniške hlače. Ene črne, lepe, na črto, uporabne tudi za ''službo''. In prejšnji teden sem se odpravila v BTC (ki ga resnično ne maram), saj so mi modeli kavbojk v C&A in H&M že na daleč izgledali prekratki zame (182 cm). Prijetna trgovina Popek (Hala A) me je res presenetila. Tretjina trgovine deluje kot šivalnica in večino artiklov šivajo sami. Med ogledom artiklov pa sploh nimaš občutka, da si v trgovini za nosečnice, prej v kakšnem ljubkem modnem butiku. Sicer sem računala dati nekje do 40 € za kavbojke.... pa me je malo zaneslo. Kupila hlače iz mehkega, padajočega materiala, pa cena je bila tudi mičkeno višja: http://www.popek.si/oblacila-za-nosecnice/nosecniske-jeans-hlace/crne-jeans-dolge-hlace-z-vrvico.html Se pa resnično izplača za neverjetno udobne hlače domače, slovenske proizvodnje. 

2. Spanje.
Stvar, ki bi jo rada imela, pa žal ne vem, če obstaja ali bi sploh bila izvedljiva, je ležišče, vzmetnica, ki bi imela na predelu trebuha luknjo. Saj veste, tako kot imajo masažne mize luknjo v predelu za obraz, da lahko naravnost ležiš. Tako bi jaz rada spala na trebuhu (ker le tako res dobro pretegnem hrbet) in trebuh potisnila v luknjo. Nagrado tistemu, ki to strži.
Pa spim na boku. Malo na levem, malo na desnem, vmes pa že moram vzeti zalet, da se lahko prevalim na drugo stran. Ena blazina pod trebuhom je tudi že kar nujna, nekako mi ustreza, da trebuh nežno obleži na malo opore. Vstajanje iz položaja na hrbtu je pa sploh zabavno. Izgledam kot nasedli kit. Tako moram vedno najprej na bok in se potem z rokami možno odriniti v sedeči položaj, nato pa še pokonci... Očitno se bom do 9. meseca prelevila v sumo borca. Ne, da bi kaj bolelo, le zabavno je, kako okorna postajam.

3. Jakna/bunda.
Res mi marsikdo obljublja, da ne rabim bunde, ker mi bo itak skoz samo vroče v nosečnosti. No, sem v petem mesecu, čez polovico, mene pa še zmeraj isto zebe, kot doslej. Na kavču sem že celo poletje bila zavita v dekco, tudi sedaj mi pri 23 stopinjah ni toplo. In danes, ko je bil prvi malo bolj mrzel dan, sem še komaj zaprla softshell-jakno, ki je pa že zelo na meji kar se tiče ohranjanja toplote. Počasi bo treba bundo oblečt. Ta pa je podobno ozka kot jakna... Očitno bom res morala investirati v bundo/plašček, če ne želim celo zimo hoditi v smučarski jakni mojega dragega. 
Kako že gre to...
Dragi božiček, letos sem bila zelo pridna. Prosim, pridi dva meseca prej in prinesi novo bundo. :)

4. Upočasnjena prebava.
Še vedno ne morem reči, da sem zaprta, ampak se pa opazi, da počasneje prebavljam. (In sploh zadnja dva tedna skoz nekaj malega grickam.) Celo Donat sem se navadila piti - predvsem zaradi magnezija in kalcija, da me ne boli glava, ampak odvajalnega učinka nima. Definitivno čutim, da je želodec spremenil pozicijo in je črevesje vedno bolj stisnjeno, dobro pri premiku maternice višje nad popek je pa, da manj pritiska na mehur. Tako včasih sploh ne rabim več ponoči na stranišče.

5. Ugodnosti.
No, so seveda tudi dobre plati velikega trebuha. Na avtobusu mi sicer še ne vstajajo drugi potniki, da bi mi odstopili sedež, pač pa vsaj nimam slabe vesti, če jaz ne prepustim svojega mesta. Samo poskrbeti je treba, da je trebušček dobro viden, pa se tudi starejši samo lepo nasmehnejo in gredo naprej. Saj tudi jaz še vstanem za koga, ampak če en kup najstnikov sedi, raje njih grdo gledam. Ne gre toliko za to, da bi mi bilo težko stati, je pa res, da v prenapolnjenih avtobusih kmalu zmanjka zraka in postanem včasih malo omotična. In ni mi, da bi se po nepotrebnem izpostavljala nevarnosti padca ali slabemu počutju.
Prednost velikega trebuha se izkaže tudi pri ''izkazovanju'' nosečnosti. Pri otroški trgovini, ki ponuja kartice zvestobe, sem se ravno včeraj registrirala, saj kot nosečnica prejmem popuste in je gospa verjela tudi brez materinske knjižice, da sem noseča. ''Saj imate že lep trebušček.'' 
Tudi na splošno se prijaznost ljudi izboljša. Kelnarji manj zavijajo z očmi, če prosim za posebne sestavine oz. za njihovo eliminacijo, če iščem mesto brez prepiha ali podobno. Prodajalci se bolj zavzamejo zate, sploh na otroških oddelkih, saj s sabo nosiš zelo pomembno potencialno stranko, ki bo že v prvih mesecih potrebovala voziček, posteljico, nešteto pripomočkov in oblačil. Tudi vozniki avtobusa počakajo precej dlje, da svoj trebuh prisopihaš do čakajočega avtobusa, ko bi ponavadi samo odpeljali naprej.
Tudi družina in prijatelji so obzirnejši. Sploh moj dragi je prav ljubek. Malo čudno zadiham, ker me tiščijo hlače, pa že ljubeče sprašuje, če je vse v redu. So pa tudi drugi navdušeni, da se ne pritožujem, da izgledam dobro in polna energije. In zaenkrat res ni problemov, malo bolj sem štorasta, malo prej zadihana, ampak to je vse normalno. 

In vsake toliko delam zelo čudne obraze, ko me tamala zverca preseneti s premikanjem. Čudovit občutek. 

(Uff, ta vnos je pa postal dolg! Drugič pa o vozičku in podobnih nabavah.)

En kilometer v 45 minutah

Zgornji naslov se resda ne sliši kot nek dosežek. Če bi hodila, bi se morala prav posebej potruditi, da bi šla tako počasi. Tečem tako ali tako ne, me kolena ne marajo. Kolo sem postavila v kot (oz. kolesarnico) po nasvetih, da se naj nosečnice izogibajo kolesarjenju. Resda me ne muči vrtoglavica, vedno sem rada kolesarila, celo čas bi sedaj imela in mnoge nosečnice kolesarijo dokler jih trebuh ne ovira preveč.

Ampak jaz sem se odločila za plavanje. Tudi tega sicer marsikdo odsvetuje nosečnicam. Delno iz vraž, delno zaradi morebitnih vnetij in infekcij. No, ker sem kar dobra plavalka, z vnetji pa nimam problemov, je bila odločitev jasna, da bo moja glavna rekreacija te mesece plavanje. In moram reči, da se počutim odlično. Kljub vedno večjemu trebuhu in preležani hrbtenici (zjutraj sem vedno bolj zlomljena, ker ne morem spati na trebuhu) sem v vodi še vedno okretna. Resda ne pretiravam, pazim na srčni utrip, ampak je pa še vedno užitek ''zakravlati'' čez bazen in prehitevati ostale ''normalne'' plavalce. Upam, da bom lahko še dolgo nadaljevala s tem. Počasi pridobivam ne le kondicijo, da lažje diham, tudi roke (in preostalo telo) na naraven način krepim. Po zadnjih obiskih pri že ponosnih lastnikih majhnih zverinic je postalo očitno, da bom potrebovala predvsem dobre mišice na rokah. 

Naslednji teden poskusim zdržati eno uro... Bomo videli, koliko metrov bo naneslo.

Ko obstaneš brez besed na prehodu za pešce...

Ja, to bo že drugi današnji zapis, ampak se moram nekam razpisat in s skromnim številom bralcev (1 ali mogoče 2 ;) ) se lahko čisto po vajensko razburjam kolikor želim, pa ne bo noben užaljen. 

Stopim namreč z avtobusa, grem čez prehod za pešce, luč gori zelena. Resda ne tečem ravno čez, ampak imam pa vso pravico, da grem v svojem tempu (v takšnem: ravno se zaključuje lep, uspešen dan in malo sem že utrujena, a vseeno komaj čakam, da pridem domov-tempu) lepo normalno čez prehod. Očitno prepočasi za voznika kombija, ki zavija desno in me mora počakati, da prečkam. Seveda ne čaka na mestu, ampak kar rine in rine vedno bolj naprej, dokler mu le ne uspe slabega pol metra od mene švigniti mimo in nadaljevati svojo pot. Si že mislim, noja, enim se pa še mudi... pa mi misli prekine izjava voznika: 

''DAJ MALO SHUJŠAJ, BABA DEBELA!'' 

1. Kaj ali kdo mu daje pravico tako govoriti. Baba sem samo za dobre prijatelje.
2. Nisem debela. In tudi če... glej točko 1.
3. A kar tako bomo delili povelja, da naj drugi shujšajo, ker... ne prečkajo prehoda dovolj hitro?
4. Kako se naj za njim zaderem, da sem noseča, če pa tip odbrzi kot da vozi ferarija. 
5. ...

No, v bistvu pete točke ni, ker sem še sedaj popolnoma ogorčena, da si nekdo to drzne izjaviti. Še sedaj imam občutek, da sem še vedno na prehodu, en korak od pločnika, z odprtimi usti zrem za kombijem in bi najraje nekomu nekaj zakričala nazaj, pa ne morem.
In potem dobim brco. Ne na pločniku. Tukaj, sede na stolu pred računalnikom prileti nova brca. Tokrat malo nad mehurjem. Očitno me nekdo opominja, da se ni vredno obremenjevati s kreteni. 

Ampak je pa še zanimivo eno dejstvo. Koliko mislite, da je bil voznik star? 20, 25? Mogoče že 30? 
Ne.
Zagotovo jih je imel že krepko čez 50.
Pa naj mi še kdo reče, da se mlajše generacije ne znajo obnašat. :(

Že polovica? Jp.

Očitno se včasih res zatakne. Sploh moj zagon za pisanje se je zataknil. In po obisku Nemčije mi je nekako zmanjkalo zagona, da bi vse podrobno opisala. Pot je bila lepa, z vlakom čez Evropo. Ugodno in sproščeno. Veliko vidiš pa ni problemov s parkirišči. 
München (1 dan/večer) - Berlin (samo prestop na bus za..) - Hamburg (3 noči) - Berlin (5 noči) - preko Münchna nazaj v Ljubljano.  V Hamburgu predvsem ladje, pristanišče, trajekti in dobra hrana ob vodi, ki so zaznamovali najine dni v sončnem vremenu, v Berlinu je vreme še kar držalo, pred vetrom sva se pa umaknila v številne muzeje. Za dragega malo več tehnike, zame več umetnosti. Celo nekaj znanih obrazov sva srečala, ki so iz prve roke poročali, kako je živeti v tujini. No, midva zaenkrat ostajava kar doma, saj nama gre kar lepo, predvsem pa je plan, da se najprej posvetiva družini.

In kot najavljeno v naslovu smo tukaj že na polovici. Minilo je zelo hitro, sploh ko je končno le začel rasti trebuh. Sedaj je že precej očitno in ljudje si že celo upajo vprašati, kdaj imam rok. Se ne bojijo več, da bi jih užaljeno pogledala, pa si morala priznati, da sem se malo zredila. 
Zredila se v bistvu sploh nisem. Prej nasprotno, še vedno imam manj kg kot pred nosečnostjo. In mi mi bilo slabo. Nisem bruhala. Le hrana se mi prej upre. Ne morem se prenajedati, saj je želodec sedaj precej bolj utesnjen in hitro pove, kdaj ima dovolj. Če prištejem manj stresa, ker nisem več v službi, več časa za spanje in počitek ter malo več zelenjave in sadja je rezultat odličen. Odvečni kilogrami na bokih in zadnjici so se prestavili na trebuh in oprsje. 
In kakšen je ta trebušček? V 18. tednu je bil približno takšen:

In danes? V 20. tednu, na polovici, je trebušček še malo zrasel. Po statistikah ima otročiček sedaj ca. 300 g in je dolg od glave do ritke ca. 16 cm, z nogicami pa že okoli 23 cm. Jaz pa izgledam takole:

Problemi v nosečnosti? Zelo sem lahko srečna, da mi ni nikoli bilo pretirano slabo, le na začetku je bila utrujenost povečana. Sedaj počasi opažam, da me trebuh moti v vsakdanjem življenju. Hlače bom morala počasi res kupiti za nosečnice, saj me pri sedenju moti pas, ki pritiska na trebuh. Pri spanju pa mi že zelo manjka pozicija na trebuhu, očitno se ji bom morala še skoraj pol leta odreči. 

Ni pa lepšega, ko se predvsem zvečer ob mirovanju začnejo čudne aktivnosti v mojem trebuhu. Pred ca. dvema tednoma se je začelo. Najprej nežno ''praskanje'', ja, klišejski metujčki v trebuhu. Najprej sem se seveda mirila, da se ne bi preveč navezala na nepravilne znake (recimo kakšne premike v črevesju). Sedaj pa je že zelo očitno, da imajo brce v moj mehur prav poseben izvor. Dejstvo, da se v meni razvija novo življenje, postaja vsaj dan bolj oprijemljivo. In midva oba vsak dan bolj navdušena. Sedaj že dragi čaka z roko na mojem trebuhu, da bo kaj začutil, ampak zaenkrat mi mora verjeti na besedo. In moje čudne izraze, ko spet dobim dobro ciljano brco v mehur ali kak drug notranji organ.