Čakamo sončka!

sreda, 15. oktober 2014

En kilometer v 45 minutah

Zgornji naslov se resda ne sliši kot nek dosežek. Če bi hodila, bi se morala prav posebej potruditi, da bi šla tako počasi. Tečem tako ali tako ne, me kolena ne marajo. Kolo sem postavila v kot (oz. kolesarnico) po nasvetih, da se naj nosečnice izogibajo kolesarjenju. Resda me ne muči vrtoglavica, vedno sem rada kolesarila, celo čas bi sedaj imela in mnoge nosečnice kolesarijo dokler jih trebuh ne ovira preveč.

Ampak jaz sem se odločila za plavanje. Tudi tega sicer marsikdo odsvetuje nosečnicam. Delno iz vraž, delno zaradi morebitnih vnetij in infekcij. No, ker sem kar dobra plavalka, z vnetji pa nimam problemov, je bila odločitev jasna, da bo moja glavna rekreacija te mesece plavanje. In moram reči, da se počutim odlično. Kljub vedno večjemu trebuhu in preležani hrbtenici (zjutraj sem vedno bolj zlomljena, ker ne morem spati na trebuhu) sem v vodi še vedno okretna. Resda ne pretiravam, pazim na srčni utrip, ampak je pa še vedno užitek ''zakravlati'' čez bazen in prehitevati ostale ''normalne'' plavalce. Upam, da bom lahko še dolgo nadaljevala s tem. Počasi pridobivam ne le kondicijo, da lažje diham, tudi roke (in preostalo telo) na naraven način krepim. Po zadnjih obiskih pri že ponosnih lastnikih majhnih zverinic je postalo očitno, da bom potrebovala predvsem dobre mišice na rokah. 

Naslednji teden poskusim zdržati eno uro... Bomo videli, koliko metrov bo naneslo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar