Ko trebušček vzvalovi

Moj novi hobi je opazovanje trebuščka. Najprej so premiki najine ''pikice'' bili le čuteni v notranjosti. Sedaj so nekaj časa že dovolj močni, da je tudi ''oči'' lahko užival v brcah, ko je položil roko na moj trebuh. Sedaj pa že nekaj časa tudi opažam, da se cel trebuh premika in vzvalovi, ko tamala brcne, ali se samo obrača v trebuhu. Ne vem, če je cel čas obrnjena z glavo navzdol, kot bi se naj že obrnila, ker je to brcanje še vedno po celem trebuhu. Res pa je, da je manj brc na mehur in vedno več v želodec. Morda ravno zaradi tega povečanje problemov z zgago. No, ne more biti vse tako idealno. 

V osnovi je počutje v redu. Sicer me že nekaj časa boli medenica, predvidevam da zato, ker imam že na splošno zelo raztegljive vezi. Ampak ker sem vajena že stalnih bolečin od kolen, pač malo kompenziram in se gibljem bolj previdno pa gre... Mislim, da mi bo tale moja lastnost - stisniti zobe in nadaljevati - še kako prišla prav pri porodu. Tako bomo vsi lažje preživeli. Čeprav se bom verjetno vseeno odločila za kakšno obliko lajšanja bolečine. Saj ni treba, da se preveč mučimo.

Šolo za starše zaključujeva, čakata naju še dve predavanji v ponedeljek, nato pa sproščeni prazniki.  In da bodo res sproščeni, se ravno ubadam z darili. No, ta bodo po večini bolj simbolična in hitro nabrana, le za dva nova člana ''družine'' se bom malo bolj potrudila, konec koncev je prav da razvajamo ta majhne zverinice. Upam, da bo plan uspel. :)

Štejte gibe!

Ravno včeraj so rekli v šoli za starše... Štejte gibe otroka. V maternici, da ne bo pomote. Ponavadi so dober pokazatelj,  da je z otrokom vse v redu. Malo premikanja zjutraj,  nekaj ob računalniku, ko pripravljam ure, kdaj čez dan, ko sem v primerni legi, da jo začutim in seveda obilno zvečer,  ko ležim na kavču ali postelji po vročem tušu.
Kaj pa če teh dvajset premikov naštejem že od polnoči do enih zjutraj,  ko se tamala odloči brcati v vsaki spalni poziciji? Nekaj se pripravlja.  :) Mogoče sem zaradi tega že sanjala porodnišnico.

Torej,  kot je lahko opazil pozoren bralec, pričela sva hoditi v šolo za starše.  Očki so tudi še drugi teden skoraj enako zagreti kot na začetku,  čeprav število le upada. Je pa dobra reč tole za oba starša. Za mamico, ki je že toliko prebrala v literaturi in na internetu,  poslušala že toliko bodočih babic, prijateljic ali naključnih komentatorjev, da si lahko končno naredi malo bolj jasno sliko na osnovi zdravniškega mnenja. Oz. še boljše - s pomočjo babice. Očka pa končno posluša in kaže interes, saj veliko bolj šteje mnenje strokovnjaka v živo, kot pa iste besede, ki jih njihova draga prebere doma.

Sicer pa rastemo,  prikotalili smo se v 28. teden in zadnjo tretjino nosečnosti.  Počasi gredo kilogrami v plus, jaz pa vedno bolj štorasta. Izgledava pa približno takole. 

10 knjig...

Vem, da sem pozna s tem zapisom, ker je moda teh zapisov že minila, pa tudi nihče me ni ''nominiral''. V bistvu nastaja zapis že precej časa. Začela sem pred dvema mesecema, ko sem tudi sama želela premisliti o knjigah, ki so tako ali drugače ostale z mano. 
Nisem vedno izbrala knjige, ki so se me posebej dotaknile, ki bi moje življenje posebno preobrnile ali navdahnile. Pač pa sem poskusila najti svojo lestvico 10 knjig, ki so mi bile iz kakšnega razloga še posebej všeč. Zaradi tematike, načina pisanja ali pa pač vpliva in povezave na določeno življenjsko obdobje.

1. Astrid Lindgren - Pika Nogavička
Junakinja mojega otroštva. Knjigo o Pikinih prigodah sem vzela v roke v prvem razredu in je zelo dolgo nisem odložila. Ne, da bi tako počasi brala. Brala sem jo vedno znova v osnovni šoli in se z njo tudi sama malo ''osamosvajala''. Definitivno bom to knjigo (seveda konkretno knjigo iz moje knjižne police iz otroštva) podarila svoji hčerki, takoj ko bo znala brati. 

2. Ciril Zlobec - pesmi
V srednji šoli smo s prijateljicami padle v fazo Zlobčevih pesmi. Čutne, besedne akrobacije s katerimi je opisal svojo globoko ljubezen. Brale smo jih na glas, na ''piknikih'' sredi parka in seveda hrepenele, da bi tudi same kdaj občutile takšno ljubezen...

''KVADRATURA KROGA 
Celo v ljubezni redko se dogaja, 
da ves podarja se, kdor vse si jemlje, 
da sva si kot dotik neba in zemlje, 
da duša z dušo se v telesu spaja. 

Nikoli ne sprašujva se, kdo koga 
kdaj vodi, ko za roko se drživa, 
morda se drug za drugega bojiva, 
ko tavava v tej kvadraturi kroga. 

Stisk roke, čutim, včasih popusti, 
da v strahu vprašam se: Sem jaz? Si ti? 
Ti vidiš v tem moj strahopetni beg 
od tebe, jaz tvoj tihi odmik od mene. 

A ves čas v sizifovsko strmi breg 
k prividu vrha naju vse bolj žene.'' 

(file:///C:/Users/Prenosnik/Downloads/URN-NBN-SI-DOC-QULPH7SK.pdf)

3. Pearl S. Buck - Dobra zemlja
Branje na začetku fakultete, zelo lep prikaz vzhodnjaške kulture in mišljenja. Pisateljica, ki je prejela tudi Nobelovo nagrado za literaturo, me je s čudovitim slogom pisanja hitro navdušila, da sem prebrala še kar nekaj njenih knjig. Hmmm, eno napol prebrano še imam doma. Očitno bo čas, da se je ponovno lotim.

4. Douglas Adams - Štoparski vodnik po galaksiji
Z eno besedo - kultno! V srednji šoli nam je profesor biologije (sedaj aktiven celo v političnih vodah) namignil prebrati to knjigo. 15 letnikom se je odprlo novo obzorje. Če nas je Pika Nogavička odnesla preko dvorišča na drevo in čez plot na pustolovščine, nas je Arthur Dent vzel na neverjetno pustolovščino v nove svetove. Seveda je s seboj vzel vso svojo angleško, cinično in s črnim humorjem obarvano bit. Vedno znova užitek. In dober uvod v mojo ''znanstveno-fantastično fazo'', ki se me bo držala vse življenje. :)

5. Sir Arthur Conan Doyle - Prigode Sherlocka Holmesa
A zaradi tega tako uživam pri dobrih kriminalnih razpletih? Pri iskanju namigov in ''branju'' znakov? Pri gledanju vseh CSI, NCIS in podobnih nadaljevank? V bistvu lahko Sherlocka vzamem za nek simbol za vse knjige od Agate Christie, Minette Walters in drugih avtorjev. 

6. Marlo Morgan - Imenovali so jo dvoje src

Popotovanje zahodne ženske po avstralski divjini. Mogoče pravljica, mogoče le lepa zgodba o pomenu povezanosti človeka z zemljo, ali pa je le vse skupaj resnično? Definitivno vredna branja. Vedno znova.
7. Michael Chrichton - State of fear
Nisem ravno pristaš vseh teorij zarot, ki jih razkriva Chrichton, ampak v njegovem pisanju je vedno ogromno prepletanja (za tisti čas) zelo naprednih tehnoloških raziskav, napetega dogajanja in seveda kriminalne zgodbe, ki vse skupaj povezuje. Zato sem verjetno prebrala že skoraj vse njegove knjige... In kar žalosti me, da ne bo več novih. 
To je predvsem en mojih problemov... Nisem toliko navdušena nad določeno literarno zvrstjo, kot nad določenim avtorjem. Le zakaj ne morejo pisati tudi po smrti... :( 
Še nasvet - večina knjig od Crichtona je tudi v filmski obliki. In dejansko so tudi filmi dobri. Sicer se ne držijo vedno 100% osnove, ampak ker tudi sam avtor piše zelo napeto - filmsko skoraj - se zelo dobro pretvori akcija in stalna napetost iz knjige v film. (Ali nadaljevanko, nenazadnje je tudi prva sodobna zdravstvena serije Urgenca izpod njegovega peresa.)

8. Arne Dahl - Totenmesse
In zakaj v nemščini? Ker sem jo v takšni izvedbi našla v knjižni omari v Šmarjeških toplicah, ko sem preživljala regeneracijo po operaciji kolena. In ker bi bila knjiga v izvirniku pretežka, z veseljem pa berem v nemščini ali angleščini, samo da je knjiga dobra. Hitrost branja je pri meni začuda v ang. in nem. popolnoma enaka tisti v slovenščini.
To je bil verjetno začetek bodoče ljubezni... Gre za prigodo (že 7. v ''zbirki'') kriminalistov A-skupine, ki na Švedskem skrbi za najbolj nenavadne primere. Tudi če gre za sedmi del, so vsi karakterji dovolj definirani, da je branje zanimivo, tekoče, odpira pa tudi zanimanje za več ozadja.. Mislim, da bo treba začeti pri prvi zgodbi. 
Avtorju pa želim še mnogo plodovitih let. :) Saj je komaj 51, bi že moralo uspeti.

9. Jonas Jonasson - Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil
Seveda povsod opevani avtor, njegova prva knjiga, ki je takoj postala uspešnica in celo prenešena v filmsko izvedbo. (Brala v nemščini, lep prevod, hvala za darilo, Richard;) )
Tukaj nekaj k filmu. Redko zaideva v kino, pa se je ravno pokazala priložnost... Pričakovanja zmerna, ker iz previsnosti ne pričakujem preveč od filma. Zato me je kar pozitivno presenetil. V knjigi je seveda ogromno dogajanja, ogromno oseb, ki so zelo dobro karakterizirane... To je potrebno v filmu seveda okrajšati, prilagoditi. Film je bil za mojega dragega dober, smeh od začetka do konca, dovolj zaokroženo dogajanje okoli glavnih oseb, konec pač primeren celotni zgodbi. Precej surealistični pač.
Mene je malo le motilo, da so konec prilagodili po svoje... ampak če pač jemlješ knjigo zase in film zase, lahko uživaš v obeh.  

10. Dan Brown - Inferno
Ne le Inferno, tudi vse ostale knjige od Browna so užitek. Ja, seveda so tukaj spet razne teorije zarote, ki jih gre jemati zelo z rezervo. Je pa podobna napetost zgodbe kot pri Crichtonu, ki te potegne naprej, da bi kar v enem kosu prebral knjigo. 


Tako, moj kratek povzetek 10-ih knjig. Tem bi sedaj dodala še enega avtorja - avstrijski pisatelj Heinrich Steinfest. Ravno berem drugo knjigo iz serije zgodb o detektivu Markusu Chengu, sicer kitajskega porekla/izgleda, ampak rojen in v duši čisti Avstrijc. Spopada se s precej skurilnimi primeri, ne prepričuje ravno z intelektom Sherloka Holmsa, ampak ravno njegova ''štorasta'' narava in pisateljev ''dunajski'' način pisanja sta dobra kombinacija za uspešno branje. 

Če se komu slučajno zalušta kakšne od teh knjig... Večino imam doma, predvsem tazadnje na spisku. Le v slovenščini bolj malo ;)

Nekaj pogrešam

Ravno sem se zavedla, da nekaj pogrešam.
En tak fini babji večer, ko nimaš skrbi, kdaj prideš domov, ko veš, da na drugi strani telefonske linije čaka taksi, ki te pripelje do doma, ne glede na to, koliko stekleničk je bilo spraznjenih. En večer, ko si data dve koklji duška in si do konca izpoveta, kaj ju muči v zadnjem času, opravljata vse mogoče in se ne ozirata pričakovanja, čas ali kraj. Ah ja... še kakšno leto, pa si ga mogoče privoščimo v znani obliki. Ali pa nikoli več? Ker bova obremenjeni, kako se bo maček obnašal v vsakdanjem življenju s previjanjem malčkov, kuhanju, pranju in prenašanju dobrih vrednot na potomce? 
A res odraščamo? AAAAA

No, sej pogrešam še marsikaj drugega. Recimo dober spanec brez nočnih odhodov na WC. Ali pa imeti obseg pasu, ki je ožji od tistega čez boke. Ali pa službo. Tako redno mesto, kamor si se prisiljen umakniti za nekaj ur na dan, kjer si obdan s kopico ljudi, ki nekaj hočejo od tebe in ti ali mičkeno pijejo kri in rahljajo živce ali pa pač polepšajo dan. 
Sej mi ne gre slabo, super se imam, tudi nosečnost me ne pesti preveč... Ampak tu pa tam sem malo v leru. Še dobro, da kmalu pride ven tale brcajoča zverca in mi da novega smisla. Počasi se bo moj mehur naveličal biti boksarska vreča. :)

... do vozička!

Končno sva ga kupila. Voziček namreč. Pustimo ob strani, da nama manjka še velika večina opreme, do sedaj (jutri začnemo 24.teden) sva imela le nekaj oblačil kupljenih, nekaj izposojenih in sposojen gugalnik. Posteljico in previjalno mizo bo naredil dedi, ostalo kramo bova verjetno povečini nabavila v Ikei in Müllerju. Ampak voziček je bil pa dolgoletni projekt in prav je bilo, da se ga lotiva pravočasno in s premislekom.

Začelo se je približno 2 leti nazaj. Takrat sva začela nabirati drobiž. Moj dragi se je pritoževal, da mu denarnica razpada, ker ima vedno tako veliko drobiža. Pa sva ravno prejela eno večjo leseno škatlo - lično pobarvano, ki je bila namenjena shranjevanju nakita - in jo takoj preobrazila v šparovček. In tako sva večinoma vsak večer ali vsaj enkrat, dvakrat tedensko spraznila denarnice vsega drobiža. Sva rekla, da bo za voziček. :) In se je nabiralo in nabralo za 3 vozičke. No, od viška glava ne boli, pa še sproščeno lahko greš v nakup... 

Ko smo potrdili nosečnost, se nama seveda še ni mudilo. Sploh ne mojemu dragemu. Ko sva povedala staršem, sva z mamo enkrat slučajno šli v Mariboru mimo trgovine z vozički, se malo razgledali in kar lepo navdušili nad lepim, visokim vozičkom, kompletom košare, lupinice in športnega dela, stabilen in okreten, z velikimi napihljivimi kolesi in vsemi dodatki. Za solidno ceno. Doma sem povedala dragemu za voziček... 
''In ima kakšne teste? Kakšne ocene varnosti? Pa ne moreš takoj prvega kupit...''
''Seveda ne bom takoj kupila, mi je pa bolj všeč kot od kolegov ali brata (popravek: kot vozički od otrok kolegov ali nečaka), za teste se lahko pozanimava, seveda pa imava še čas in bova šla skupaj ob priliki na ogled, saj imajo trgovino tudi v Ljubljani...''

In smo zadevo dali na stran za kak mesec ali dva. Vmes sem sicer pobrskala po spletnih straneh, poiskala nekaj lokacij trgovin, v dve že sama zavila v izvidnico in pred ca. tremi tedni sva se končno odpravila na ogled. Po uradnem dogodku, lepo urejena, zelo dobro razpoložena in predvsem pripravljena. Dragi je poiskal, kakšne varnostne zahteve morajo izpolnjevati vozički/lupinice, jaz sem vedela, kaj približno pričakujem od vozička glede uporabnosti, višine in okretnosti. Višina je bila prva zahteva, ki sva jo navrgla ob obisku trgovine. Jaz 182, moj dragi 194 cm... to pač terja ne le dolgo ročko za potiskanje, temveč tudi, da je košara nameščena na višini, s katere se nama ni potrebno predaleč sklanjati.

Po obisku 4-5 trgovin (ne na isti dan) sva bila precej utrujena, veliko novega sva se naučila in na srečo sta ostala le 2 vozička, ki sta naju resno zanimala in sta izpolnjevala vse pomembnejše kriterije, odločala sva se samo še na podlagi malenkosti. Žal pa v nobeni trgovini nisva obeh vozičkov v najožjem izboru videla enega poleg drugega, zato je bila odločitev precej otežena.
Ufff... Ko je končno le padla odločitev, da vzameva en model, sem poklicala v trgovino, da bi naročila po telefonu. Pa mi prodajalka prijazno pove, da ravno za ta voziček obstaja tudi testni model, ki je že bil en teden v uporabi, zato je nanj 20 % popusta. Hmmm, to pa ni tako slabo. Tudi če kaže znake uporabe, dokler ni nič polomljeno ali strgano, bi ga verjetno vzela. Ga bomo prišli pogledat, ko bodo vsi kosi v trgovini. 

Po nekaj klicih sem in tja, ter usklajevanjih glede termina sva se celo odločila, da podaljšava vikend v Mariboru in se oglasiva v trgovini ter voziček kar s sabo vzameva, če bo vse v redu. 
Seveda niso imeli vseh kosov. Ampak prijetno presenečenje je bilo, da so imeli oba najina favorita, ki sva jih le lahko oba hkrati primerjala. Po vseh preizkusih in primerjavah sva se na koncu celo odločila za drug model. Kljub višji ceni naju je bolj prepričal. Celo na zalogi so ga imeli in ni bilo treba čakati dva meseca, da pride od proizvajalca. Le nekaj dni, da so ga pripeljali iz skladišča v Ljubljano, pa sva že spremenila celo dnevno sobo v delavnico in preizkusila vse kose in funkcije. 

In kateri voziček je zmagal? Tisti, ki sva ga pred meseci z mamo naključno kot prvega pogledali. Ampak sedaj lahko z gotovostjo rečeva, da ni bila prenagljena, ampak dobro premišljena odločitev. To je naš novi voziček:

In za vse firbce še povezava do trgovine: http://www.lux4kids.si/tutek-vozicki/tirso/otroski-vozicek-tutek-tirso-3v1

Od morfologije ...

Zadnja dva tedna sta bila pestra in predvsem v znamenju prihajajočega otročička. Pričakali smo 22. teden, ko se ponavadi dela podrobnejša preiskava - morfologija. Tam naj bi premerili in preverili vse organe in ponavadi tudi potrdijo spol. Komaj sva čakala na termin, tokrat se bi mi naj pridružil tudi dragi, ki pri ''navadnih'' pregledih ni zraven. 
Najprej sem šla h ginekologinji sama, nato naj bi poklicala zraven še očija. Rutinsko na stol, trebuh namazan z gelom, ginekologinja se loti pregleda in gleda in gleda. Kaj točno je gledala žal ne vem, ker je imela ekran obrnjen proč. Sem si mislila, da bo tako glihkar poklicala mojega dragega in še meni pokazala zaslon, ampak ona je samo gledala, gledala, se nekaj zmrdovala in nekaj iskala. Nekaj minut. Jaz sem seveda čisto živčno povprašala, če je kaj narobe, pa je rekla, da nič, ampak da ne vidi dobro, ker je otrok v smešni poziciji, pa še jaz sem slabo prepustna za ultrazvok. Ok... No, pa je le poklicala noter še dragega, na hitro smo pregledali rokice, nogice, utripajoči srček in nekaj, kar je ona predstavila kot obrazek najinega otročička. Hja. Nato je še rekla, da žal slabo vidi, ker je otrok v jogijevski poziciji (dejansko je bilo videti nogo čez glavo :)) pač pa se ji ne zdi nič narobe. Pa je bilo konec pregleda. No, lepo. In to naj bi bilo to? Sploh ne vem, če je kaj premerila, pregledala, ali ima vse organe itd... Precej sva bila razočarana in seveda malce negotova. 

Naslednji dan sem kontaktirala še ambulanto v Dravljah in čez 2 dni dobila termin pri dr. Pušenjaku. Izkušnja tukaj je bila čisto drugačna. No, res je, da jo plačaš, ampak se pa res precej bolj potrudijo. Problemov s prevodnostjo ni bilo, doktor je brez problema našel vse organe, premeril najino pikico in potrdil, da je zdrava in po rasti v lepi sredini. In ja, potrdil, da je punčka. Torej se pri nuhalni ni zmotil. Najlepše pri vsem pa je, da je moj dragi lahko bil zraven pri celotnem pregledu, ki sva ga gledala na velikem zaslonu direktno nasproti. Sploh pa je bilo fenomenalno, ko je preklopil na 3D posnetek in sva si lahko najino hčerko tudi ogledala v formatu, ki nam je veliko bliže, kot navadni ultrazvok. In občutki so fenomenalni, ko prvič zagledaš majhen obrazek, prstke, ki jih tišči v usta in mini rokice... Seveda sva dala vse shraniti na CD. Tako lahko pokaževa najin naraščaj že pred rojstvom...

Trebušne tegobe

V osnovi nimam problemov s trebuhom. Noja, vsako leto ga je bilo mičkeno več, ampak to pač pride z leti, sploh če zagnanost za redno delanje trebušnjakov traja vedno le 2 ali 3 dni. Na tistih nekaj gramov maščobe sem se imela čas navaditi in čeprav sem si vedno zadala, da jih bo treba odpraviti, tisti ''šlauhec'' ni povzročal nobenih omembe vrednih problemov. Predvsem zato, ker je številko hlač ali majice še vedno odločala kakšna druga oblina, recimo boki ali oprsje.
Sedaj mi pa v petem mesecu nosečnosti trebuh raste precej hitreje, kot pa utegnem reagirati. Izpostavim lahko nekaj reči, ki se spreminjajo (ali pa presenetljivo ostajajo enake).

1. Hlače. 
Sicer lahko še vedno nosim precej svojih normalnih hlač, sploh tiste z nizkim pasom, ki se pač zapirajo pod trebuhom, ampak če ne prej se pri sedenju opazi, da zelo neprijetno režejo v trebuh. In če tega ne opazim sama, se takoj oglasi ena brcajoča zverca, ki se počuti omejeno pri svojem gibanju. In tako sem bila prisiljena nabaviti že druge nosečniške hlače. Ene črne, lepe, na črto, uporabne tudi za ''službo''. In prejšnji teden sem se odpravila v BTC (ki ga resnično ne maram), saj so mi modeli kavbojk v C&A in H&M že na daleč izgledali prekratki zame (182 cm). Prijetna trgovina Popek (Hala A) me je res presenetila. Tretjina trgovine deluje kot šivalnica in večino artiklov šivajo sami. Med ogledom artiklov pa sploh nimaš občutka, da si v trgovini za nosečnice, prej v kakšnem ljubkem modnem butiku. Sicer sem računala dati nekje do 40 € za kavbojke.... pa me je malo zaneslo. Kupila hlače iz mehkega, padajočega materiala, pa cena je bila tudi mičkeno višja: http://www.popek.si/oblacila-za-nosecnice/nosecniske-jeans-hlace/crne-jeans-dolge-hlace-z-vrvico.html Se pa resnično izplača za neverjetno udobne hlače domače, slovenske proizvodnje. 

2. Spanje.
Stvar, ki bi jo rada imela, pa žal ne vem, če obstaja ali bi sploh bila izvedljiva, je ležišče, vzmetnica, ki bi imela na predelu trebuha luknjo. Saj veste, tako kot imajo masažne mize luknjo v predelu za obraz, da lahko naravnost ležiš. Tako bi jaz rada spala na trebuhu (ker le tako res dobro pretegnem hrbet) in trebuh potisnila v luknjo. Nagrado tistemu, ki to strži.
Pa spim na boku. Malo na levem, malo na desnem, vmes pa že moram vzeti zalet, da se lahko prevalim na drugo stran. Ena blazina pod trebuhom je tudi že kar nujna, nekako mi ustreza, da trebuh nežno obleži na malo opore. Vstajanje iz položaja na hrbtu je pa sploh zabavno. Izgledam kot nasedli kit. Tako moram vedno najprej na bok in se potem z rokami možno odriniti v sedeči položaj, nato pa še pokonci... Očitno se bom do 9. meseca prelevila v sumo borca. Ne, da bi kaj bolelo, le zabavno je, kako okorna postajam.

3. Jakna/bunda.
Res mi marsikdo obljublja, da ne rabim bunde, ker mi bo itak skoz samo vroče v nosečnosti. No, sem v petem mesecu, čez polovico, mene pa še zmeraj isto zebe, kot doslej. Na kavču sem že celo poletje bila zavita v dekco, tudi sedaj mi pri 23 stopinjah ni toplo. In danes, ko je bil prvi malo bolj mrzel dan, sem še komaj zaprla softshell-jakno, ki je pa že zelo na meji kar se tiče ohranjanja toplote. Počasi bo treba bundo oblečt. Ta pa je podobno ozka kot jakna... Očitno bom res morala investirati v bundo/plašček, če ne želim celo zimo hoditi v smučarski jakni mojega dragega. 
Kako že gre to...
Dragi božiček, letos sem bila zelo pridna. Prosim, pridi dva meseca prej in prinesi novo bundo. :)

4. Upočasnjena prebava.
Še vedno ne morem reči, da sem zaprta, ampak se pa opazi, da počasneje prebavljam. (In sploh zadnja dva tedna skoz nekaj malega grickam.) Celo Donat sem se navadila piti - predvsem zaradi magnezija in kalcija, da me ne boli glava, ampak odvajalnega učinka nima. Definitivno čutim, da je želodec spremenil pozicijo in je črevesje vedno bolj stisnjeno, dobro pri premiku maternice višje nad popek je pa, da manj pritiska na mehur. Tako včasih sploh ne rabim več ponoči na stranišče.

5. Ugodnosti.
No, so seveda tudi dobre plati velikega trebuha. Na avtobusu mi sicer še ne vstajajo drugi potniki, da bi mi odstopili sedež, pač pa vsaj nimam slabe vesti, če jaz ne prepustim svojega mesta. Samo poskrbeti je treba, da je trebušček dobro viden, pa se tudi starejši samo lepo nasmehnejo in gredo naprej. Saj tudi jaz še vstanem za koga, ampak če en kup najstnikov sedi, raje njih grdo gledam. Ne gre toliko za to, da bi mi bilo težko stati, je pa res, da v prenapolnjenih avtobusih kmalu zmanjka zraka in postanem včasih malo omotična. In ni mi, da bi se po nepotrebnem izpostavljala nevarnosti padca ali slabemu počutju.
Prednost velikega trebuha se izkaže tudi pri ''izkazovanju'' nosečnosti. Pri otroški trgovini, ki ponuja kartice zvestobe, sem se ravno včeraj registrirala, saj kot nosečnica prejmem popuste in je gospa verjela tudi brez materinske knjižice, da sem noseča. ''Saj imate že lep trebušček.'' 
Tudi na splošno se prijaznost ljudi izboljša. Kelnarji manj zavijajo z očmi, če prosim za posebne sestavine oz. za njihovo eliminacijo, če iščem mesto brez prepiha ali podobno. Prodajalci se bolj zavzamejo zate, sploh na otroških oddelkih, saj s sabo nosiš zelo pomembno potencialno stranko, ki bo že v prvih mesecih potrebovala voziček, posteljico, nešteto pripomočkov in oblačil. Tudi vozniki avtobusa počakajo precej dlje, da svoj trebuh prisopihaš do čakajočega avtobusa, ko bi ponavadi samo odpeljali naprej.
Tudi družina in prijatelji so obzirnejši. Sploh moj dragi je prav ljubek. Malo čudno zadiham, ker me tiščijo hlače, pa že ljubeče sprašuje, če je vse v redu. So pa tudi drugi navdušeni, da se ne pritožujem, da izgledam dobro in polna energije. In zaenkrat res ni problemov, malo bolj sem štorasta, malo prej zadihana, ampak to je vse normalno. 

In vsake toliko delam zelo čudne obraze, ko me tamala zverca preseneti s premikanjem. Čudovit občutek. 

(Uff, ta vnos je pa postal dolg! Drugič pa o vozičku in podobnih nabavah.)

En kilometer v 45 minutah

Zgornji naslov se resda ne sliši kot nek dosežek. Če bi hodila, bi se morala prav posebej potruditi, da bi šla tako počasi. Tečem tako ali tako ne, me kolena ne marajo. Kolo sem postavila v kot (oz. kolesarnico) po nasvetih, da se naj nosečnice izogibajo kolesarjenju. Resda me ne muči vrtoglavica, vedno sem rada kolesarila, celo čas bi sedaj imela in mnoge nosečnice kolesarijo dokler jih trebuh ne ovira preveč.

Ampak jaz sem se odločila za plavanje. Tudi tega sicer marsikdo odsvetuje nosečnicam. Delno iz vraž, delno zaradi morebitnih vnetij in infekcij. No, ker sem kar dobra plavalka, z vnetji pa nimam problemov, je bila odločitev jasna, da bo moja glavna rekreacija te mesece plavanje. In moram reči, da se počutim odlično. Kljub vedno večjemu trebuhu in preležani hrbtenici (zjutraj sem vedno bolj zlomljena, ker ne morem spati na trebuhu) sem v vodi še vedno okretna. Resda ne pretiravam, pazim na srčni utrip, ampak je pa še vedno užitek ''zakravlati'' čez bazen in prehitevati ostale ''normalne'' plavalce. Upam, da bom lahko še dolgo nadaljevala s tem. Počasi pridobivam ne le kondicijo, da lažje diham, tudi roke (in preostalo telo) na naraven način krepim. Po zadnjih obiskih pri že ponosnih lastnikih majhnih zverinic je postalo očitno, da bom potrebovala predvsem dobre mišice na rokah. 

Naslednji teden poskusim zdržati eno uro... Bomo videli, koliko metrov bo naneslo.

Ko obstaneš brez besed na prehodu za pešce...

Ja, to bo že drugi današnji zapis, ampak se moram nekam razpisat in s skromnim številom bralcev (1 ali mogoče 2 ;) ) se lahko čisto po vajensko razburjam kolikor želim, pa ne bo noben užaljen. 

Stopim namreč z avtobusa, grem čez prehod za pešce, luč gori zelena. Resda ne tečem ravno čez, ampak imam pa vso pravico, da grem v svojem tempu (v takšnem: ravno se zaključuje lep, uspešen dan in malo sem že utrujena, a vseeno komaj čakam, da pridem domov-tempu) lepo normalno čez prehod. Očitno prepočasi za voznika kombija, ki zavija desno in me mora počakati, da prečkam. Seveda ne čaka na mestu, ampak kar rine in rine vedno bolj naprej, dokler mu le ne uspe slabega pol metra od mene švigniti mimo in nadaljevati svojo pot. Si že mislim, noja, enim se pa še mudi... pa mi misli prekine izjava voznika: 

''DAJ MALO SHUJŠAJ, BABA DEBELA!'' 

1. Kaj ali kdo mu daje pravico tako govoriti. Baba sem samo za dobre prijatelje.
2. Nisem debela. In tudi če... glej točko 1.
3. A kar tako bomo delili povelja, da naj drugi shujšajo, ker... ne prečkajo prehoda dovolj hitro?
4. Kako se naj za njim zaderem, da sem noseča, če pa tip odbrzi kot da vozi ferarija. 
5. ...

No, v bistvu pete točke ni, ker sem še sedaj popolnoma ogorčena, da si nekdo to drzne izjaviti. Še sedaj imam občutek, da sem še vedno na prehodu, en korak od pločnika, z odprtimi usti zrem za kombijem in bi najraje nekomu nekaj zakričala nazaj, pa ne morem.
In potem dobim brco. Ne na pločniku. Tukaj, sede na stolu pred računalnikom prileti nova brca. Tokrat malo nad mehurjem. Očitno me nekdo opominja, da se ni vredno obremenjevati s kreteni. 

Ampak je pa še zanimivo eno dejstvo. Koliko mislite, da je bil voznik star? 20, 25? Mogoče že 30? 
Ne.
Zagotovo jih je imel že krepko čez 50.
Pa naj mi še kdo reče, da se mlajše generacije ne znajo obnašat. :(

Že polovica? Jp.

Očitno se včasih res zatakne. Sploh moj zagon za pisanje se je zataknil. In po obisku Nemčije mi je nekako zmanjkalo zagona, da bi vse podrobno opisala. Pot je bila lepa, z vlakom čez Evropo. Ugodno in sproščeno. Veliko vidiš pa ni problemov s parkirišči. 
München (1 dan/večer) - Berlin (samo prestop na bus za..) - Hamburg (3 noči) - Berlin (5 noči) - preko Münchna nazaj v Ljubljano.  V Hamburgu predvsem ladje, pristanišče, trajekti in dobra hrana ob vodi, ki so zaznamovali najine dni v sončnem vremenu, v Berlinu je vreme še kar držalo, pred vetrom sva se pa umaknila v številne muzeje. Za dragega malo več tehnike, zame več umetnosti. Celo nekaj znanih obrazov sva srečala, ki so iz prve roke poročali, kako je živeti v tujini. No, midva zaenkrat ostajava kar doma, saj nama gre kar lepo, predvsem pa je plan, da se najprej posvetiva družini.

In kot najavljeno v naslovu smo tukaj že na polovici. Minilo je zelo hitro, sploh ko je končno le začel rasti trebuh. Sedaj je že precej očitno in ljudje si že celo upajo vprašati, kdaj imam rok. Se ne bojijo več, da bi jih užaljeno pogledala, pa si morala priznati, da sem se malo zredila. 
Zredila se v bistvu sploh nisem. Prej nasprotno, še vedno imam manj kg kot pred nosečnostjo. In mi mi bilo slabo. Nisem bruhala. Le hrana se mi prej upre. Ne morem se prenajedati, saj je želodec sedaj precej bolj utesnjen in hitro pove, kdaj ima dovolj. Če prištejem manj stresa, ker nisem več v službi, več časa za spanje in počitek ter malo več zelenjave in sadja je rezultat odličen. Odvečni kilogrami na bokih in zadnjici so se prestavili na trebuh in oprsje. 
In kakšen je ta trebušček? V 18. tednu je bil približno takšen:

In danes? V 20. tednu, na polovici, je trebušček še malo zrasel. Po statistikah ima otročiček sedaj ca. 300 g in je dolg od glave do ritke ca. 16 cm, z nogicami pa že okoli 23 cm. Jaz pa izgledam takole:

Problemi v nosečnosti? Zelo sem lahko srečna, da mi ni nikoli bilo pretirano slabo, le na začetku je bila utrujenost povečana. Sedaj počasi opažam, da me trebuh moti v vsakdanjem življenju. Hlače bom morala počasi res kupiti za nosečnice, saj me pri sedenju moti pas, ki pritiska na trebuh. Pri spanju pa mi že zelo manjka pozicija na trebuhu, očitno se ji bom morala še skoraj pol leta odreči. 

Ni pa lepšega, ko se predvsem zvečer ob mirovanju začnejo čudne aktivnosti v mojem trebuhu. Pred ca. dvema tednoma se je začelo. Najprej nežno ''praskanje'', ja, klišejski metujčki v trebuhu. Najprej sem se seveda mirila, da se ne bi preveč navezala na nepravilne znake (recimo kakšne premike v črevesju). Sedaj pa je že zelo očitno, da imajo brce v moj mehur prav poseben izvor. Dejstvo, da se v meni razvija novo življenje, postaja vsaj dan bolj oprijemljivo. In midva oba vsak dan bolj navdušena. Sedaj že dragi čaka z roko na mojem trebuhu, da bo kaj začutil, ampak zaenkrat mi mora verjeti na besedo. In moje čudne izraze, ko spet dobim dobro ciljano brco v mehur ali kak drug notranji organ.

Začetek na tretjini

Pa naj bo prva objava na tretjini. Seveda se najprej porodi vprašanje, tretjina česa? 
Stara sem 32, zna biti, da gre za tretjino mojega življenja. Ker je pa razmišljanje, da je ena cela tretjina že izživeta, zelo žalostno, sem srečna, da to ni pravilni odgovor.
Trenutno rešujem že 'bohvekatero' zbirko japonskih ugank (na vrsti je Kakuro). Žal sem tukaj že precej čez drugo tretjino in počasi bo treba iskati novo. Hkrati pa to ne bi bil dovolj pomemben dogodek, da bi z njim pričela pisanje bloga.
S partnerjem se odpravljava na pot po Nemčiji. Tukaj še pričela nisva, kaj šele, da bi bila že na tretjini. 
Diplomo sem tudi že odpisala. V maju se je prenehalo odštevanje, koliko je treba še napisati. Res pa je, da je bila moja diploma kakšnih 5 let trdovratno na tretjini in se ni in ni hotela premakniti. 

Ostane samo še majhna obrazložitev. Tretjino predstavljajo tri meseci. Celota jih bo obsegala devet. No, če pa še sedaj ni jasno... 

Čakala in dočakala sva plusek na testu in že dobra dva meseca se privajava na misel, da bova starša. Seveda sem si sama tega že dolgo želela. (Pri moških je to vedno stvar, ki še lahko počaka.) Res pa je, da je težko dojeti, da se nekaj resnično dogaja, dokler ni trebuščka. V tem času se tako opirava na nekaj slikic z ultrazvočnih preiskav in tiste bežne trenutke, ko sva si lahko najino pikico ogledala brcati na zaslonu. 
V začetku bi najraje novico kar kričala v svet. Nato je prišlo nekaj tednov bežne zaskrbljenosti - kaj pa če se le kaj zalomi. Sedaj, ko pa bi novico lahko delila, saj so zdravniki potrdili, da vse poteka normalno in da je pikica zdrava, sedaj se mi pa nekako ne mudi več. Uživam trenutke, ko še ni trebuščka, ki bi že vnaprej priklical vse mamice, ki bi rade delile dobre nasvete. Uživam, da samo midva veva, medtem ko se sprehajava po mestu. Da se ljudje sprašujejo zakaj naročam brezalkoholno pivo, zakaj naenkrat ne maram več pršuta in gorgonzole, zakaj se sprehajam po trgovinah z otroškimi oblačili. Še malo. Še kak mesec in ne bomo več skrivali. Takrat bom pa nestrpno čakala, da se pikica oglasi s prvimi brcami. 

Začel se je 13. teden.